Današnje glasovanje v Mestnem svetu nakazuje, zakaj med drugim mladi izobraženci bežijo iz Nove Gorice.
Zadnji primer spornega kadrovanja, ki odganja mlade in perspektivne kadre z Goriške, se je zgodil v boju za imenovanje novega direktorja Goriškega muzeja. Glasovanje v mestnem svetu nakazuje na globoko zakoreninjeno prakso imenovanj na vodilna mesta po ključu insajderstva in poznanstev, kar perspektivnim mladim preprečuje dostop do vodilnih delovnih mest v javnih ustanovah.
V boj za direktorsko mesto se je med drugimi podala vrsta mladih, ambicioznih in kompetentnih posameznikov, ki bi lahko odprli novo poglavje v razvoju Goriškega muzeja. Goriška.si je v skladu s svojimi programskimi usmeritvami v imenovanje predlagala štiri mlade kandidate, med katerimi je kadrovska komisija kljub drugačnemu mnenju članice Goriške.si Ane Jug eno kandidatko izključila zaradi pomanjkanja vodstvenih izkušenj (kje naj jih mladi kandidati pridobijo, če pa so vedno znova zavrnjeni ravno zaradi pomanjkanja le-teh?). Namesto nje je skupaj s preostalimi tremi mladimi kandidati v presojo organom muzeja poslala občinskega uradnika Vladimirja Peruničiča. Slednji trenutno opravlja naloge vršilca dolžnosti direktorja muzeja. Organi muzeja so kljub nasprotovanju ene od članic komisiji podali mnenje, da je za direktorja muzeja primeren samo g. Peruničič. Pri tem razprave o ostalih kandidatih skoraj ni bilo. Kadrovska komisija je kljubovala takšnemu scenariju in izbrala enega od treh mladih kandidatov – Luko Lisjak Gabrijelčiča. Žal se je veter obrnil v mestnem svetu. Na svetnike se je vršil pritisk s strani sindikata in zaposlenih, ki naj bi favorizirali g. Peruničiča, ne da bi sploh poznali ostale kandidate. Županovi podporniki skupaj z SD so naposled preglasovali odločitev kadrovske komisije in Lisjak Gabrijelčiča zavrnili.
Scenarij dolgega VD-jevstva in drugi koraki, s katerimi se je v procesu imenovanja direktorja Goriškega muzeja s strani nekaterih odločevalcev favoriziralo g. Peruničiča, predstavljajo zgolj še en primer imenovanj na vodilne funkcije, kjer tisti, ki nimajo ustreznih poznanstev oz. niso iz “notranjih krogov”, nimajo enakih možnosti za izbor. Najbrž bi tudi kateri drugi kandidat prepričal zaposlene, če bi lahko leto dni izkazoval svoje sposobnosti na mestu VD-ja direktorja muzeja. Očitne kršitve in netransparentnosti v postopku je zaznala in v odstopnem pismu zapisala tudi ena od članic Sveta zavoda Goriški muzej, ki je hkrati tudi direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Pri Goriški.si opažamo vedno iste vzorce, ki mladim onemogočajo uspešno kandidiranje na tovrstne razpise. Ustrezanje pogojem namreč pogosto ni dovolj, saj ustaljeno elitno kolesje pogosto mladim in ambicioznim posameznikom, polnim elana in naprednih idej, preprečuje enakovreden boj za zasedbo delovnega mesta. K temu lahko pripišemo še nemogoče pogoje kadrovanja, ki od kandidatov zahtevajo dolgoletne delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih.
Pri kandidaturi g. Peruničiča pa izstopa še zahteva za zamrznitev statusa zaposlenega na MONG za čas trajanja mandata direktorja muzeja, v kolikor bi bil tja imenovan. V času, ko se mladi s težavo prebijajo do kratkotrajnih delovnih pogodb, zveni takšna poteza prevzetno posmehljivo, saj bi si s tem Peruničič zadržal kar dve delovni mesti. Poleg tega pa to nakazuje na dvom v Peruničičevo motiviranost na delovnem mestu direktorja, saj se mu ne bi bilo treba bati za izgubo službe.
Politiki se radi hvalijo, da je posebno pozornost potrebno posvetiti mladim ter ustreznim pogojem za njihovo delo in bivanje v lokalnem okolju. Županova večina je tokrat padla na izpitu o tem, kaj potrebujejo mladi na Goriškem. Omogočiti jim je potrebno enakopraven dostop do pomembnih delovnih mest, začeti pa je potrebno tam, kjer ima politika neposredne vzvode – torej tudi v javnih ustanovah. Beg možganov je namreč pot v pogubo. Mestna občina ter njeni javni zavodi bi lahko na tem področju ponujali zgled, kako ga preprečevati. Žal je obratno.
No comments:
Post a Comment